Potopis

UVOD

Na eni izmed zadnjih sej Župnijskega pastoralnega sveta je vzniknila ideja, da bi  namesto tradicionalnega piknika sodelavcev župnije Brusnice raje kam poromali. G. Peter Kokotec je z navdušenjem sprejel idejo in dal obljubo, da bo prevzel organizacijo romanja. V nedeljo, 24. septembra, je bilo tako oznanjeno, da bo celodnevno romanje in druženje vseh župnijskih sodelavcev v soboto, 21. oktobra 2023.  

Na dan romanja, malo pred 07. uro zjutraj smo se na avtobusni postaji v Velikih Brusnicah vkrcali na avtobus podjetja Minitour. Na Ratežu se nam je pridružila romarka Petra; pri podjetju Krka v Novem mestu pa še katehistinja Slavka Murn. Avtobus z 42 romarji je zapeljal na avtocesto v smeri Primorske in romanje pod vodstvom g. Petra Kokotca in g. Janeza Jesenovca se je pričelo. Janja Kerin nam je razdelila knjižico “PESMARICA ZA NA POT”, da smo lahko vsi (ne samo župnijski pevci), prepevali lepe slovenske cerkvene pesmi. Marijine pesmi so nas spremljale ves čas romanja in so bile del vsake molitve, tako v uvodu kot zaključku; in tudi ob vsakem obisku cerkve. 

KOSTANJEVICA V NOVI GORICI

G. Peter Kokotec nam je po uvodni molitvi za srečno pot in romanje na kratko orisal, kako bo potekal dan: najprej bomo obiskali frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, kjer si bomo ogledali cerkev, grobnico Burbonov, rožni vrt Burbonk in knjižnico. Potem se bomo podali na Sveto Goro, kjer se bomo ob 12. uri udeležili sv. maše. Po sv. maši sledi kosilo v bližnji restavraciji in nato zadnja destinacija Vipava. V Vipavi si bomo ogledali cerkev sv. Štefana, se sprehodili skozi glavni trg in se nato ustavili še v Vipavskem hramu, kjer si bomo ogledali eno najstarejših in največjih vinskih kleti v Sloveniji z degustacijo vin.

Na naši prvi destinaciji nas je pričakala prijetna gospa Mirjam, ki nam je pred vhodom v cerkev, imenovano tudi “kapela”, razložila okoliške hribe, naselja,  stavbe in ostale znamenitosti.  V cerkvi nam je na slikovit način razložila  zgodovino cerkve, grobnice zadnjega francoskega kralja Karla X., žlahtnenja vrtnic in knjižnice. Po zaključenem uvodu smo si ogledali grobnico  Burbonov, kjer se nahaja 6 kamnitih sarkofagov kraljeve dinastije Burbonov. V niši pred grobnico je sarkofag dvornega ministra kralja Karla X., ki še sedaj budno čuva svojega gospodarja.

Iz ozke grobnice smo z veseljem stopili na prostran samostanski vrt, kjer so nas pričakale vrtnice  “Burbonke”, ki nosijo ime po  otoku Ile de Bourbon ( danes  Réunion), ki je bil v času njihovega nastanka v lasti dinastije Burbonov. Le nekaj posamičnih vrtnic nas je pričakalo še s cvetom, da smo lahko občudovali znameniti dehteči “burbonski” vonj. 

Sledil je še ogled spomeniško zaščitene knjižnice, Škrabčeve knjižnice (poimenovana je po patru Stanislavu Škrabcu, jezikoslovcu in nabožnemu piscu).

Med najdragocenejše  knjige  sodijo prvotiski, to so knjige, natisnjene pred letom 1500. Najstarejša izdaja je iz leta 1476. Glede na to,  da so se na tem področju bile največje bitke 1. svetovne vojne, tudi knjižnici ni bilo prizanešeno. Knjige so bile sicer varno spravljene v klet, vendar so bile zaradi neprimernega skladiščenja (vlaga) vseeno poškodovane. Ob koncu 2. svetovne vojne so italijanski redovniki odnesli v  Italijo vse prvotiske  in druge knjižne dragulje, katere so morali po posredovanju  slovenskih državnih oblasti leta 1962 vrniti. Knjižnica je bila obnovljena leta 1998. Najpomembnejša knjiga je slovnica  slovenskega jezika avtorja Adama Bohoriča ( Zimske urice, 1584),  z lastnoročnim posvetilom avtorja.

Po prijetnem slovesu smo se  odpravili proti Sveti Gori, kjer stoji frančiškanski samostan in eno glavnih romarskih središč.

SVETA GORA

Tudi sami smo kot romarji iz 16. stoletja skušali pripraviti naša srca na sv. mašo, ki je sledila na Sveti Gori. Ob spretni vožnji našega voznika Mirana smo romarji molili rožni venec in prepevali Marijine pesmi. Približno 2 km pod vrhom je iz avtobusa izstopila romarka Mateja in se peš podala po “križevem potu” navkreber. Na  vrhu Svete Gore  nas je pričakala  veličastna bazilika Marije, Božje Matere. Sledila je sveta maša, ki sta jo za našega pokojnega župnika g. Lojzeta Brceta,  darovala g. Peter Kokotec in g. Janez Jesenovec; ob pomoči mladega romarja - ministranta Nejca. Po končani sv. maši nas je pater Ambrož popeljal skozi burno zgodovino Svete Gore in nas večkrat opomnil, da moramo biti ponosni na slovenski jezik in na to, da smo Slovenci.

Pričetek romarske poti na Sveto Goro sega v  16. stoletje, o čemer priča napis iz 17. stoletja na podstavku Marijinega kipa z Detetom v naročju v kapeli Prikazanja. Marija se je na gori Skalnici leta 1539 prikazala Urški Ferligoj iz Grgarja in ji naročila, naj ji ljudstvo tukaj postavi  hišo in jo prosi milosti. Urško so oblasti večkrat zaprle, vendar se je vedno čudežno rešila. Tako so ljudje začeli trumoma romati na goro Skalnico, kjer so najprej postavili leseno kapelo. Leta 1540 je bilo izdano dovoljenje za zidavo cerkve. Leta 1565 so božjo pot dobili v oskrbo frančiškani, ki so iz Bosne pribežali pred Turki. Leta 1786 pa je božjo pot ukinil cesar Jožef II., cerkev in samostan pa prodal na dražbi. Po letu 1793  se je Svetogorska Kraljica vrnila  na Goro in ljudje so svetišče obnovili.  Prva svetovna vojna je Sveto Goro spremenila v kup ruševin, ki jo je po vojni obnovil goriški nadškof Frančišek Sedej. Z letom 1924  so frančiškani iz Trenta zgradili samostan in novo cerkev. Leta 1943, v času druge svetovne vojne,  so milostno podobo ponovno selili iz Gore. Po vojni 1949  se je podoba vrnila  slovenskim frančiškanom in leta 1951, tokrat na platnu, zopet nazaj na Sveto Goro. 

Po krajšem ogledu bazilike je v prijetnem vzdušju sledilo kosilo v restavraciji Peregrin, ki je del kompleksa na Sveti Gori.

Ob slovesu je pater Ambrož podaril g. Petru Kokotcu sliko za novo brusniško župnišče — repliko Podobe Svetogorske Kraljice (v originalu je milostna podoba  Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega, s pravim imenom Jacopo Negretti). 

VIPAVA

Po kosilu smo krajši čas občudovali razgled na Gorico, tržaški zaliv in okoliške hribe; nato smo se še polni vtisov in prijetnih občutkov spustili v dolino in poromali  proti zadnji destinaciji- Vipavi, ki ji domačini še danes rečejo “trg”. Pod tem imenom je namreč Vipava prvič zapisana v dokumentu iz leta 1367. Arheološka odkritja pa pričajo, da je bila Vipava že rimska  naselbina.  G. Peter Kokotec nam ja orisal eno izmed najpomembnejših bitk v času rimskega imperija na evropskih tleh: 

Leta 394 naj bi se skoraj zagotovo  v neposredni bližini Vipave odvijala ena najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima. Bitka pri Mrzli reki (polje pri Vipavi) med krščanskim rimskim cesarjem Teodozijem I. in poganskim upornikom Evgenijem je trajala dva dni. Zmagal je krščanski rimski cesar Teodozij I.; izid bitke je bil ključen za prevlado krščanstvo na tleh rimskega cesarstva. K zmagi je bojda pripomogla za te kraje značilna močna burja, ki je preusmerila puščice poganskih vojakov v njih same in molitev cesarja Teodizija I.

Avtobus nas je odložil pri vojašnici v Vipavi, od koder smo se peš odpravili do mogočne cerkve sv. Štefana. Z zanimanjem smo si ogledali njeno notranjost. Zgornji del prezbiterija krasijo znamenite freske Franca Jelovška, spodnji del pa Janeza Wolfa. Freske dajejo občutek 3D učinka. Našo pozornost pa je pritegnil tudi kor z novimi in modernimi orglami iz leta 2010. 

Od cerkve sv. Štefana smo se sprehodili ob Glavnem trgu, ki je bil v fazi renoviranja, zato si nismo mogli pobliže ogledati Plečnikovega spomenika padlim v NOB. Ustavili smo se pred Lanthierijevim dvorcem, kjer je danes sedež Univerze v Novi Gorici; pred dvorcem je po angleškem vzoru urejen grajski park. V središču parka je fontana z bazenom v obliki štiriperesne deteljice. 

Ogled Vipave je prekinil močan naliv, ki nas je pregnal iz parka. Le manjša skupina romarjev in g. Peter Kokotec je obstala pod mogočnim drevesom, ker niso imeli s seboj dežnikov. Pa so bili kaj kmalu deležni milosti, saj jim je romar Borut dostavil dežnike, da so se lahko suhi vrnili do avtobusa.

Nazadnje smo si ogledali še vinsko klet Vipava 1894. Slednja se od ostalih kleti razlikuje predvsem po svoji velikosti in načinu hrambe vin. 

Njeni začetki segajo v leto 1894, sama zgodovina in lastništvo kleti sta bila zelo burna. Klet je zamenjala kar nekaj lastnikov in po stečaju in odhodu Ukrajincev  je klet trenutno  v avstrijski lasti. Klet nima svojih vinogradov, ampak grozdje odkupuje od okoliških vinogradnikov. Kletar nas je popeljal skozi klet, kjer smo najprej opazili sod, ki drži skoraj 24.000 litrov vina in je največji sod v Sloveniji. Sprehodili smo se še skozi kletni del z betonskimi in nerjavečimi cisternami  in na koncu še v del kleti, kjer so shranjeni barik sodi. 

Po končanem ogledu je sledila degustacija treh vin vrhunske linije Lanthieri, in sicer: belo vino Zelen, ki se prideluje iz avtohtone  vipavske sorte, sledila je bela sorta Terase - Rebula in na koncu še rdeča sorta Cabernet Sauvignon.

Ob dobri kapljici so se prilegli tolminski sir in suhi orehi; za posladek pa še kako domači piškoti. 

Obisk Vipave je bil svojevrsten tudi za g. Petra Kokotca in g. Janeza Jesenovca, ki sta se, simbolično, vrnila v srednješolska leta, ki sta jih oba preživljala v Vipavi.

ZAKLJUČEK

Ko je sonce pričelo zahajati nad vipavsko dolino, smo se vkrcali na avtobus ter krenili proti domači brusniški fari. Prijetno nas je presenetil mladi Nejc, ki je zbral pogum za molitev za srečno pot nazaj ter za venček otroških pesmi. Nejcu so se pri petju pridružile še Kaja, Blažka, Doroteja  in Klara.  Nekaj nas je poskušalo še kakšno pesem zapeti, vendar je bila večina romarjev že kar utrujenih od celodnevnega romanja. Zato smo vsi počasi umolknili ter ob škrabljanju dežnih kapelj in šuma avtoceste zadremali.

Ob koncu romanja je g. Peter Kokotec naredil lep povzetek celodnevnega romanja ter ob tem izrazil posebno hvaležnost g. Janezu Jesenovcu zaradi skupne duhovniške molitve in se mu zahvalil za vso pomoč. Janja Kerin se je v imenu romarjev  zahvalila g. Petru Kokotcu za to, da je “beseda meso postala”; torej, da je organiziral čudovito romanje in prijetno druženje sodelavcev župnije Brusnice in družinskih članov.

V zgodnjih večernih urah smo romarji izstopili z avtobusa, se zahvalili še šoferju Miranu Štuklju za varno vožnjo in se poslovili drug od drugega z obljubo, da bo prihodnje leto romanje za vso župnijo.

PS: Drage romarke in romarji! Pesmarico, ki ste jo prejeli, shranite do naslednjega romanja (do takrat jo pa tudi večkrat v roke vzemite in od srca zapojte Bogu na čast).

Spisala in na svetlo dala:

Janja Kerin

Primož Markelj

23. vinotoka, leta Gospodovega 2023

Foto: Primož Markelj